Ko sem se skozi leta srečeval z različnimi podjetji, pa najsi bodo to “one-man-band” samostojni podjetniki ali podružnice multinacionalk, sem se vedno znova srečeval z miselnostjo, nad katero sem še danes presenečen.

Ko smo se pogovarjali o možnih spremembah in potencialnih izboljšavah, sem vedno znova naletel na nekakšno obrambno držo. Izboljšave so nekaj novega in zahtevajo spremembe. Sprememb pa večina ljudi pač ne mara. To mi je nekako razumljivo in je pač del osnovne človeške psihologije, pa vendar ne morem razumeti tako krčevitega odpora do izboljšav. In najpogostejši izgovor ali enostavno iskren argument proti izboljšavam je “Veste, mi smo pa trenutno prezaposleni, da bi zdaj lahko naredili to in ono,…” ali pa “Trenutno se nimam časa s tem ukvarjat, mogoče čez,…”; Saj vidite približno o čem govorim.

Takšna miselnost preprosto ni del moje realnosti, lahko jo do neke mere celo razumem, ampak da bi lahko resnično razumel notranjo motivacijo v ozadju – ne, verjetno nikoli (upam).

Resnici na ljubo, lahko vam ali vašemu podjetju svetuje najboljši strokovnjak z določenega področja, toda v kolikor sami niste pripravljeni potrebnih sprememb vzeti za svoje – predvsem tiste v lastni miselnosti – potem optimalnih rezultatov verjetno ne bo. Vseeno ste vi tisti, ki najbolj poznate svoje podjetje in dihate z njim vsak dan.

Podal bom dva primera.

Prvi primer: Že dlje časa sodelujem z večjim izvozno usmerjenim podjetjem. Pri tem podjetju niso nikoli razmišljali o spletu in digitalnem okolju kot potencialnem kanalu za povečevanje prodaje, niti za branding. Enostavno jim ni bilo treba. Zakaj? Ker dosegajo zelo dobre, v zadnjih letih celo odlične poslovne rezultate. Po vrhu vsega delujejo v izrazito konzervativni panogi, tako da se posel pač dela na drug, tradicionalen način. Kljub temu so v nekaj letih toliko spremenili miselnost, da so začeli sprejemati digitalne kanale kot nekaj koristnega in ne kot dodatno breme, ki jim bo zgolj naložilo nekaj dodatnega dela.

Kako mi je to uspelo?

Delali smo počasi in z majhnimi koraki. Vcepil sem jim miselnost, da četudi mogoče digitalni kanali danes ne predstavljajo za njih vira, ki bi jim prinašal omembe vrednega deleža ustvarjenih prihodkov, pa so se začeli zavedati, da se bo prihodnost poslovanja vedno bolj selila v digitalni ekosistem in da, v kolikor te miselnosti ne sprejmejo za svojo, bodo čez nekaj let začeli zaostajati za konkurenti. Torej povzročil sem jim, v zadnjem času v marketinškem žargonu pogosto uporabljan izraz, “bolečino”

Včasih ni dovolj da nekomu samo povzročiš da jih nekaj zaboli, temveč jim je potrebno dati tudi pozitivno motivacijo. Skratka pogovarjali smo se o tem, kako lahko v naslednjih letih prehitijo konkurenco na mednarodnem in zelo konkurenčnem trgu, v kolikor bodo pričeli pravočasno izrabljati polno moč digitalnih kanalov in pustiti, da jih ta opolnomoči, da lahko dosežejo več.

Verjamem v kombinacijo negativne in pozitivne motivacije

Drugi primer: Podjetje, ki deluje v namestitveno-gostinski panogi in ki sicer že nekaj let posluje relativno stabilno. Vendar pa nima zapolnjenih kapacitet niti med top sezono in bi si želeli poslovanje izboljšati.

Kljub trudu, da bi jim pokazal pozitivne učinke sprememb in tega, da poskusijo nekaj novega, mi jih ni uspelo prepričati naj začnejo vlagati v digitalne kanale. Oziroma povedano drugače – njim ni uspelo. Na koncu namreč izgublja to podjetje. Enostavno so trdili, da za njih to v tem trenutku ni prioriteta in se s tem nimajo časa ukvarjati.

Torej ni vsak primer enak, nekateri se enostavno odločijo da ne gredo spremembam in izboljšavam naproti, k le-tem pa se bodo v vsakem primeru enkrat usmerili, le da jih bodo v to prisilile okoliščine, namesto da bi se odzvali pravočasno in proaktivno.

Spremembe lahko ustvarjamo ali pa se na njih zgolj odzivamo

Skratka, vse se začne in konča pri miselnosti. Zato je potrebno najprej spremeniti negativno razmišljanje v pozitivno. Šele potem boste lahko začeli sprejemati nove metode in izboljšave, te pa vam bodo vaše zaupanje povrnile s pozitivnimi poslovnimi rezultati.

Leave a Reply