Ravno sem se vrnil s krajšega “oddiha” (vemo kako je z oddihi) v Italiji.

Lahko jih imate radi, ali pa jih ne morete organsko prebaviti, vendar pa se od naših sosedov lahko ogromno naučimo, glede določenih vidikov posla.

V le nekaj dneh sem dobil veliko idej, nekaj jih z vami delim prihodnjič. Tokrat pa o gostinsko obarvani izkušnji.

V Milanu smo bili nastanjeni v manjšem butičnem hotelu, precej oddaljenem od centra mesta, ter od večine najbolj frekventnih lokacij.

Skratka hotel se je nahajal v relativno nefrekventni ulici.

Takoj čez cesto je manjša picerija in restavracija.

Z bratom sva šla prvi dan tja nekaj pojesti.

Takoj na vhodu naju je prijazno pozdravil natakar, in naju prijazno pospremil do mize. Prej je vprašal, ali bova notri ali na terasi.

Hrana je bila postrežena v 5-ih minutah. Ko sva končala z vrhunskim obedom, so se nama pridružile še prijateljice, ki so potovale skupaj z nama.

Premaknili smo se v notranjost in se vsi skupaj posedlji za drugo mizo.

Ni bilo nikakršnih komplikacij glede tega, za katero mizo smo, kdo nas bo stregel in podobno.

Nismo imeli dodeljenega natakarja, ki lahko streže samo določene mize, tako kot je to pri nas pogosto praksa.

Kdor je bil prej pri tebi in kogar si poklical, je prijazno prišel do mize in prevzel naročilo. Kakšen sistem komunikacije so imeli ne vem, ampak očitno deluje, in očitno ga ni tako zelo nemogoče implementirati (oziroma ne bi smelo biti tudi pri nas).

Seveda skozi celoten proces vseskozi z velikim in toplim nasmeškom.

Vsak gost si želi biti lepo postrežen in sprejet, ter se počutiti dobrodošel in zaželen.

To je najmanj tako pomembno, kot sta sama kvaliteta hrane in pa cena.

Tam sva bil z bratom še dvakrat, in čisto vsak račun je bil zelo “zasoljen”. Vedno je bil znesek znatno višji od tega kakšen bi moral biti, glede na cene v meniju, vendar nisem niti enkrat pogledal, kaj sploh piše na računu.

Enostavno sem plačal, pustil zelo radodarno napitnino, in ni mi bilo niti najmanj žal.

Povrhu vsega bom napisal še zelo pozitivno recenzijo.

Čustva in empatija pogosto prevagajo pred ceno in ostalimi nakupnimi dejavniki.

Kaj (katere elemente) sem zasledil pri njihovem prodajnem procesu?

Uporabniška izkušnja

Od uvodnega nasmeha in pozdrava, hitre postrežbe, gratis pice, do zaključnega stiska roke in priklona.

Vmes je vedno en zaposleni nadzoroval, da pri vsaki mizi vse “štima”, in če je zasledil karkoli, je hitro ukrepal, ali pa poslal natakarja, naj uredi.

V vsakem trenutku smo se počutili resnično zaželene in dobrodošle.

Empatično dojemanje strank

Razumevanje, da je gostu lažje, če mu ni potrebno čakati točno določenega natakarja.

Razumevanje nakupnih faz

Gratis pica v pravem trenutku, ko bi verjetno že popili zadnjo rundo. Tako se je prileglo ob pici še nekaj popiti.

Komunikacija in organizacija

Vpeljan imajo sistem, ki funkcionira. Katerikoli natakar lahko prevzame naročilo za katerokoli mizo. To skomunicira naprej tstemu, ki je v gostinski program vnesel novo mizo.

Kljub vedno visokem računu (in nepojasnjenem pribitku), nama z bratom ni bilo niti najmanj žal tam pustiti denar.

Mogoče je razlog tudi ta, da je bil nivo uporabniške izkušnje toliko boljši kot je to v navadi pri nas, in sem bil tako še pod dodatnim vtisom.

Karkoli že je, vsakič ko so naju olupili, sva iz restavracije odšla z velikim nasmeškom.

In veste kaj, tudi naslednjič ko bom spet v bližini, bom z nasmeškom na obrazu pustil naj me veselo olupijo 🙂

Želite tudi sami deliti kakšno življenjsko izkušnjo povezano s prodajo, marketingom, uporabniško izkušnjo ali podobno? Vesel bom vaših zgodb in zanimivih debat 🙂

Leave a Reply